Glasovi Vipavskih žensk: zgodbe, ki ne smejo utihniti

Vsaka pot ima svojo zgodbo. V projektu Po poteh Vipavskih žensk smo želeli ohraniti spomin na ženske, ki so nekoč peš prehodile dolge razdalje med Vipavsko dolino, Gorico, Trstom, Reko in drugimi mesti, da bi prodale domače pridelke in s svojim delom prispevale k preživetju družin.

Ker številnih teh zgodb ni mogoče najti v knjigah ali arhivih, smo se odločili, da jih zabeležimo skozi pričevanja ljudi, ki se teh časov še spominjajo. Nastal je dokumentarni video, v katerem svoje spomine delijo štirje pripovedovalci: Dora Premrl, Marija Sosič, Gabrijela Rustja in Jožef Krečič.

Njihove pripovedi razkrivajo vsakdanje življenje žensk v prvi polovici 20. stoletja. Izvemo, kaj so nosile na tržnice, kako daleč so hodile, koliko časa so trajale poti in kakšne so bile razmere na teh dolgih poteh. Spominjajo se žensk, ki so že kot dekleta hodile bose, na hrbtu nosile težke košare s sadjem, zelenjavo, jajci, vinom ali drugimi pridelki ter prehodile več deset kilometrov, pogosto v vseh vremenskih razmerah.

Pripovedovalci opisujejo poti proti Gorici, Trstu in celo Reki, kjer so Vipavke prodajale svoje izdelke in kupovale dobrine, ki jih doma ni bilo mogoče dobiti. Njihove zgodbe pričajo o izjemni vztrajnosti, iznajdljivosti in delavnosti žensk, ki so bile pomemben, a pogosto spregledan del lokalnega gospodarstva.

Posebna vrednost videa je v osebnih spominih, ki zgodovino približajo na človeški in čustveni ravni. To niso le podatki o poteh in trgovini, temveč zgodbe o družinah, skupnosti, medsebojni pomoči in vsakodnevnih izzivih življenja v Vipavski dolini.

Z dokumentiranjem teh pričevanj smo ustvarili pomemben digitalni arhiv ustne dediščine, ki bo ohranil spomin na generacije žensk, katerih delo je pomembno oblikovalo identiteto Vipavske doline. Njihovi glasovi danes ponovno odmevajo po poteh, ki jih raziskujemo peš ali s kolesom, in nas opominjajo, da so za vsako potjo ljudje, njihove zgodbe in njihove življenjske izkušnje.

Vabljeni k ogledu videa in odkrivanju zgodb, ki so desetletja živele predvsem v spominih ljudi, danes pa postajajo del skupne dediščine Vipavske doline.

Jožef Krečič: “Žal je veliko teh informacij odšlo v pozabo. Ljudje, ki so to izvajali, jih ni več – že dolgo ne. Mi smo nekako druga ali tretja generacija, ki je o tem nekaj slišala.” 

Marija Sosič: “Ker so imeli fašisti v Štanjelu postojanko, niso smeli nobenega videti, noben ni smel hoditi, da bi oni videli. In, če smo šli, smo mogli na palčko zvezati eno belo cunjo.”

Da ne bi pozabili, Planina pri Ajdovščini (običaji in recepti naših prednikov), 2005

“Skoraj vsaka hiša je namreč poleg bivalnih prostorov imela tudi štalo (hlev), v kateri je bila vsaj ena krava s teličkom. Tako je bilo doma dovolj mleka. Za priboljšek so gospodinje v pini naredile tudi puter (maslo), ki so ga največkrat prodale branjevkam, te pa naprej v Trst. Branjevke so prihajale iz Gaberij in Branice. Da je gospodinja zaslužila nekaj lir, s katerimi je kupila sol, sladkor in najnujnejše za otroke, je poleg putra prodala še jajca, pršut, kokoši in druge pridelke.”

Ogenj na kamnu – Življenje ob ognjišču na Krasu in tržaškem podeželju, 2002

Vesna Guštin Grilanc

“Dan za dnem se je na ognjišču segrevalo mleko, ki so ga mlekarice zgodaj zjutraj dnevno nosile prodajat v Trst. Mleko so segrevale, da je bilo bolj obstojno in da so posnele smetano, ki so jo najprej v pinji stolkle, jo potem scvrle in pridobile zelo čislano maslo.

Mleko smo grele zvečer, kadar je bilo kuhanje pri kraju in se je od celodnevnega kurjenja ustvarilo kar precej oglja. Pozorne smo morale biti, da ni ogenj prasketal in ustvarjal ogorkov ter da ti niso padali v mleko, kajti to je moralo biti čisto, neoporečno. Zato smo tudi pazile, da nismo pretirano drezale v ogenj. Bog ne daj, da bi stranke dobile kaj umazanije v mleku, prebrale bi si mlekarco. Greli smo le jutranjo in opoldansko molžo, večerne pa ne. Nekaj surovega mleka je moralo biti, kajti če bi pobrale vso maščobo, bi pri kontroli tvegale kazni. Ampak nekako smo se morali preživljati tudi mi in maslo je bilo dragoceno in čudovito dobro. Hranili smo ga v posebnih loncih in vazah in ga uporabljali samo za posebne priložnosti in pri bolj imenitni hrani. 

V hiši so imele glavno besedo ženske, saj so se vsa gospodinjska dela opravljala prav okrog ognjišča in peči. Pranje perila je bilo poleg kuhanja in peke kruha eno izmed tolikih opravil, ki so jih ženske počele v hiši.

Slovenske perice so skupaj s krušaricami in mlekaricami stoletja dobro služile tržaškemu mestnemu prebivalstvu in s pičlim zaslužkom, nemalokrat edinim družinskim dohodkom, pomagale preživljati številne revne družine.”

Mlekarice, potovke in prevozniki na poti v Trst – Dr. Stanislav Renčelj

Žene so se včasih pridružile možem, ki so z vozom peljali drva v Trst

Mlekarice, ki so prihajale v Trst, so sproti kupovale, kar so potrebovale doma in kar so jim naročili sosedje. V Trstu so kupovale blago in ga prodajale na območju Krasa in Brkinov. Njihov zaslužek je bil pribitek (marža) na blago, ki so ga prodale. Nekatere trgovke so uradniki koristili za prenos listnin.

Za časa Avstro-Ogrske so v Trstu cenili tudi druge pridelke iz Krasa. Prvi denar – soud – so zaslužili s prodajo zgodnjih češenj, dobro je šlo v promet zgodnje grozdje, jabolka, hruške – ječmenovke in pšenice ter pravi kostanj.

Te pridelke so nosile peš z jerbasom na glavi.

Rizično je bilo trgovanjem z žganjem – šnopcem. Steklenice s šnopcem so skrili v vrče z mlekom. Kogar je inšpekcija ujela, je plačal globo 20 lir ali pa je moral odsedeti štiri dni v zaporu.

Sprva so nosile prodajat v Trst, kasneje pa v bližini Tržoč, ki se je začel razvijati.

Kmetice iz Vipavske doline so znosile v Trst največ jajc in surovega masla. Nosili so tudi moko. Peki v Trstu so bili Vipavci. Na Vipavskem so bile znane brangarce iz vasi Gaberje. Zbirale so jajca, surovo maslo, pršute in druge pridelke ter jih nosile naprodaj.

Mleko s Krasa je bilo bolj cenjeno od furlanskega – laškega mleka.

Prodaja mleka je dajala zagon živinoreji in je predstavljala reden in dostikrat edini vir dohodka. Tega so se žene močno zavedale. Samo od borne zemlje se ni dalo preživeti. S težkim srcem so se matere ločevale od otrok, ko so odhajali služit h gospodi. Pri hiši je bilo veliko lačnih ust, vsi so zahtevali svoje in čakali, kaj jim bodo prinesle iz Trsta. Bile so varčne, sebi niso privoščile priboljška. Složnost v družini jim je dajala moč.

“Moja nona je nosila mleko na glavi, v plenirju z vrči. Šla je peš, kolikokrat, leto za letom. Jaz sem mlekarila 40 let. Naša kmetija je imela tudi do 130 litrov mleka na dan” se spominja Franca.

Slovenske mlekarice v Tržiču – Karlo Mučič

Primorske ženske, vajene trgega dela, so s svojo podjetnostjo marsikaj odločilno prispevale k preživetju lastnih družin, pa najsi so bile to Šavrinke, ki so na oslih tovorile pridelke iz Istre v Trst, ali t.e. Aleksandrinke, si so z goriško-vipavskega konca odhajale v Egipt kot dojilje, služkinje in družabnice.

“Upam, da njihova pričevanja o kilometrskem pešačenju po golih, prašnatih skalnih stezah, s plenirji na glavi in s kolesi, katerih obremenitev je večkrat presegala dvajset kilogramov, ne bodo romala v pozabo, tako da bo sled njihovega časa in dejavnosti ostala v spominu kot prispevek k zgodovinskemu pričevanju dobe, ki jo je današnji razvoj že izbrisal.

Nekatere so verjetno začele delati kot krošnjarke, ki so se oskrbovale v oddaljenih vasicah in so nato trgovale v Gorici ali v Trstu, kamor so hodile peš. Vsekakor so morale opravljati še običajno hipno, materinsko in vzgojno delo. Njihov odhod od doma predstavlja prvi primer emancipacije žensk, ki so niso več podrejale tedanji patriarhalni družinski ureditvi, v kateri je odločal mož oz. oče.  (prof. Stefano Piredda)

Pozabljamo pa na naše matere, tete, sosede, sestrične in druge umrle in še žive ženske: četudi niso bivstveno vplivale na usodo sveta, so bile izredno pomembne za usodo kraškega človeka in velike branilke slovenskega jezika pri vzgoji svojih otrok. Mnoge so bile prave mučenice, ker so žrtvovale svoja najlepša leta grenkemu kruhu mlekarjenja. Za marsikatero družino je bil to tudi edini vir zaslužka, zaradi katerega so večkrat celo odtegnile mleko ustom svojih lastnih otrok.

Vloga slovenskih gospodinj in žena v prejšnjem stoletju je na Primorskem vzbudila zasluženo pozornost, ki je privedla do demitizacije pojma Lepe Vide in primerno ovrednotila lik ženske. … tudi o Aleksandrinkah in Šavrinkah, ki so bile nekakšne sezonske emigrantke, ter o škedenjskih krušaricah, peškadorkah, pericah, ruoćnaricah (prodajalk cvetja) in služkinjah. Večina tej je dan za dnem z velikim pogoumom dobršen del svojega življenja odhajala iz svojega varnega okolja v negotovi svet. S tem so markantno dokale svojo podjetnost, sposobnost in pogum.

Vsekakor je izhod iz domačega hrama pomenil prvo emancipacijo žensk, ki so šle prvič v tuji svet.